Kitara in makovo polje

Ste se že kdaj spraševali, od kod izvira kakšen vaš predmet? Nekaj, kar ste dobili od prvotnega lastnika? Ali kakšna je zgodba starine, ki ste jo našli na podstrešju? To je že skoraj področje arheologije. A dokler poznamo njihove lastnike, lahko od njih izvemo marsikaj. V mojem primeru je to kitara.

Kitara

Mamina kitara je klasična, rdeče obarvana s strani. Zgornji del je svetlo rjav z belo obrobo in ob zvočnici je prilepljen velik bel plastični okrasni kos. Verjetno je služil bolj kot zaščita pred praskami ob uporabi trzalice. Vrat pa je iz temnega lesa z belimi pikami med prečkami.

Kitara je bila vedno prisotna med nami. Sicer smo z njo vsi osvojili nekaj osnov, a jo je večinoma uporabljal brat – jaz sem se že učila klarinet, sestra pa saksofon. Toda kitara je bila stara. Hitro se je razglasila, zato nismo prav veliko igrali nanjo. Brat se je kasneje navdušil nad narodnozabavno glasbo in si od prijatelja izposodil nekoliko drugačno vrsto – akustično z električnim ojačevalcem.

Eksperimentalna fotografija – to sem jaz s kitaro.
Zadaj na steni so moje kreacije in na desni hlače za ustvarjanje

Večinoma je stala na stojalu v kotu sobe, ker je bilo oblačenje v usnjen ovitek preveč težavno. Ker se je počasi začela prašiti, smo jo za nekaj let pospravili v njeno rdečo torbo in umaknili v omaro. To je bila napaka.

Na kitari so bile napete kovinske strune. Že od nekdaj so bile, saj jih nismo nikoli menjali. Žal so vrat obremenile s preveliko silo in se je zato tako močno ukrivil naprej, da je počil. Nekaj pa je bilo narobe tudi s kobilico, zato jo je brat odnesel na servis. Čez nekaj dni smo kitaro dobili popravljeno nazaj.

Mamina zgodba

Dolgo smo kitaro uporabljali, ne da bi poznali njeno zgodbo. Do zdaj je bila preprosto mamina kitara iz časa, ko se učila igranja, a je prenehala iz neznanega razloga. Tokrat smo jo vprašali zakaj in izvedeli še veliko več.

Original

Že v rosnih sedmih letih se je mami želela naučiti glasbe. Izbrala si je brenkalo. Za svoje prve učne ure so ji starši tudi kupili čisto novo kitaro iz Melodije Mengeš. Nemudoma se je pričela učiti pri domačem učitelju – takrat so bile glasbene šole nekoliko drage.

Zamenjava

Njeni sestri sta bili v tistih časih vključeni v mladinsko krajevno dogajanje. Mladina se je zelo rada skupaj zbirala in prepevala ali učila pop pesmi. Ker enkrat kitare niso imeli, si je ena od sester sposodila mamino. A vrnjena ji je bila druga kitara, prav tako iz Melodije Mengeš. Njeno so poškodovali do te mere, da so se ji odločili odkupiti z drugo. To imamo sedaj, a že takrat ni bila ravno čisto “sveža”. Tu in tam je imela že nekaj prask in vidne znake “premočne” uporabe na vratu. Na zadnji strani pa večjo udrtino.

Udrtina na zadnjem delu kitare in poškodovani robovi
Vidne črne udrtine na vratu med prečkami
(fotografija posneta z že novimi prečkami in strunami)

Nič hudega. Mami je kljub temu igrala naprej. Vendar ni trajalo dolgo. Vsega skupaj le kakšno leto. Razlogov je bilo več, en izmed večjih tudi prevoz – včasih avtomobil ni bil vsem dosegljiv ali potreben.

Prenova

Napake

V času prve odredbe karantene (marec 2020), smo si nekateri iskali “nove” hobije. Jaz sem se navdušila nad partnerjevo kitaro. Tokrat na klasičen način, ne le igranje akordov. Ko sem že kar nekaj znala, sva poskusila igrati “duet”. Ena izmed mojih vadbenih skladb je imela zapisano dvojno notno črtovje. Ker bi morala imeti dve kitari, sem se takoj spomnila na mamino.

Vedno mi je zanimivo, kako se glasbeniki, ki že dolga leta igrajo svoj instrument, nanj kar dobro spoznajo. Mamino kitaro sem imela v spominu za soliden instrument. Ampak sem se motila. Kako se je partner križal ob pogledu nanjo!

Kitara torej ni bila v ravno najboljšem stanju.

Prežvečena kobilica in valovit pokrov pod njo.

Zvok strun je bil popačen in držalo za strune čisto prežvečeno. Pokrov pod kobilico je bil nekoliko valovit, vrat pa s črno obrabo med prečkami. Te so bile verjetno posledica redne vaje prejšnjega lastnika. To pa še ni vse – vrat je imel ob spoju s trupom tri črne kroge, umeščene nekoliko ven iz sredine. Človeka ima, da bi jih kar ročno poravnal. Kjer je bil en od krogov najbližje robu, je na drugi strani ven gledal vijak. Ti trije krogi so torej kamuflaža – kosi temnega lesa, ki so zakrivali tri vijake. Hitro smo našli še dva vijaka. Držala sta kobilico/držalo za strune na pokrovu.

Trije necentrirani krogi, ki zakrivajo vijake
(fotografija posneta z že novimi prečkami in strunami)

Očitno je bilo, da je nekdo nevešče popravil kitaro ali pa jo je le za silo “poflikal”. Tudi čas je pokazal, katero delo ni bilo dobro opravljeno. Vzrok za valovit pokrov sta bila ravno tista dva vijaka, ki sta držala kobilico.

S pokrova sneta prežvečena kobilica
in pod njo ena od dveh lukenj, s katero je bila pritrjena pri prvem popravilu
Pogled s strani: valovitost pokrova kitare v predelu, kjer je bila kobilica privita z vijaki

Popravilo

Takoj smo iskali možnost popravila. Tokrat domačega. Partner obvlada delo na stružnici, žagi in drugih manjših strojih, ki jih ima vsaka peta hiša v garaži ali domači delavnici. Snel je strune in kobilico ter odstranil plastični del ob zvočnici. Nekaj fotografij sva naredila predno se je lotil česarkoli. Poslala sva jih njegovemu stricu, ki se kot nalašč ukvarja z izdelavo kitar. Prvo je bilo vprašanje: ali se jo splača popravljati? Ali se jo sploh da?

Dobila sva delno pritrdilni odgovor in napotke. Sicer bi bilo boljše kupiti kar novo, a je materina in je nisem imela srca kar tako zamenjati za drugo, kaj šele zavreči!

Prvi korak je bilo brušenje. Celoten pokrov je bilo potrebno izravnati, da je izginil ves valoviti predel. K temu je sodilo tudi brušenje vratu, ki smo mu že odstranili nekoliko potemnjene prečke. Po brušenju pa smo naročili še nove dele, ki smo jih odstranili.

Makovo polje

Čisto zbrušena kitara je bila nov, svež list, pripravljen za poslikavo. Ideja se mi je posvetila takoj, ko je partner omenil prenovo. To bo to! Na njej bodo makovi cvetovi!

Tematika je bila idealna originalni barvi kitare. Očitno imam neko obdobje obsesije nad makovimi cvetovi. Te sem ilustrirala tudi za namen podstavkov za kozarce nekoliko pred tem.

Začetek poslikave na predhodno izdelano skico direktno na površino (brez predrisbe)

Ne maram ustvarjati predhodnih skic na papir. Te je treba identično prenesti na površino za slikanje. Osnutek sem zato raje narisala kar direkt na pokrov.

Poslikava makovih cvetov – ostane še ozadje in zeleni deli

Za medij sem uporabila akrilne barve, saj se dobro obnesejo na lesu in so bolj obstojne. Za zaščito sem jih prekrila z mat akrilnim lakom. S tem so tudi barve prišle bolj do izraza.

Priprava poslikanega pokrova na lakiranje (zaščita delov kitare, ki ne bodo lakirani)
Bližnji posnetek poslikave pokrova
(mesto, kjer bo kobilica, je še prekrito s samolepilnim trakom, ki je tudi poslikan)
Fotografija kitare pred lakiranjem – poleg so nova kobilica in nove prečke

Na to kitaro zdaj že igram in poslikava se ni niti malo obrabila. V primeru, da se še kaj pokvari ali se izkaže, da poslikava ne bo zdržala izvajanja glasbe na njej, pa jo bom obesila na steno. Tako mi bo v lep spomin na ta “karantenski” projekt 😊❤.

Kitara in makovo polje
Popravljena in poslikana kitara je končno spet v uporabi

Mystique – Unikatni albumi z zgodbo

Mystique je unikaten album prav posebne sorte. V sebi drži svojo skrivnost, svojo zgodbo – le vprašati ga je treba in zaupal ti jo bo. Z umestitvijo fotografij svoje dragocene spomine tako spraviš ne le na varen temveč tudi estetski, mistični prostor.

Breza

Izdelan je iz brezovega lesa. Ta les je trši, temnejši in mnogo bolj opojnega vonja kot pa topol, iz katerega večinoma izdelujem produkte. Kadar režem brezo na laserskem stroju kar uživam v njenih vonjavah. Žal graviranje nanjo ni isto kot na topol. Slednji namreč ponuja izjemen kontrast med belino površine in temno rjavo barvo gravure, ki je naraven produkt laserskega izžiganja. Breza ima tako manjši kontrast in moram moč graviranja občutno povečati.

Vendar kljub kljub temu breza lepše izpade, še posebno ko čez njo naredim zaščitni sloj mat laka. Les ob tem še za malenkost potemni in s tem poudari svoje letnice ter njihovo barvo.

Razlika med topolom (zgoraj) in brezo (spodaj)

Vezava

Spirala

Album s spiralno vezavo in črnimi listi (za vsakim listom je vpet paus medlist)

Večinoma za svoje izdelke uporabljam topolovo vezano ploščo. Ne samo, da je topol dovolj trden za nalogo in zelo primeren za lasersko obdelavo – kar je pri albumih najbolj pomembno, njegova debelina je lahko tudi le 3mm. Brezova vezana plošča je na žalost na voljo le debeline 4mm ali več. 3mm plošča je idealna debelina za platnico, ki je vpeta v kovinsko spiralno vezavo. Namreč spirala premera 3,2 cm je ena največjih spiral v uporabi – vanjo lahko vpnem do 300 navadnih 90g listov brez platnic. Obstajajo tudi večje, a je zanje potreben večji spenjalni stroj, ki ga nimam, hkrati pa je take spirale tudi veliko težje najti.

Spiralna vezava – album s črnimi listi (in paus medlisti)

Vezni vijak

Našla sem drug način spenjanja. Že kar nekajkrat do sedaj sem naletela na jedilni list gostilne ali cenik kavarne, ki je bil spet s kovico za blago ali vijakom, a mi še nikoli ni prišlo v zavest kaj točno gledam. Vijačna vezava!

Vezni vijak

To je vezni/spojni vijak ali “barrel nut”, “Chicago screw”, “connector bolt” oziroma najbolj poznan kot “sex bolt” (razlogi za tako poimenovanje so kar očitni 😉). In za kaj je tudi uporaben? Za vezanje knjig!

To je kot nalašč za posodobitev mojih albumov.

Namreč, ko se albumi napolnejo s fotografijami, se njihova debelina poveča za trikrat. Na voljo imam spirale do premera 32mm. Če hočem, da se platnici v polnem albumu še lepo zapreta, lahko s spiralno vezavo zvežem do 30 listov z medlisti paus papirja.

Z novim načinom vezave pa te omejitve ni več. Vezni vijaki so na voljo v skoraj poljubnih dolžinah. Seveda debeline ni smiselno povečevati v nedogled. Na neki točki album enostavno postane neroden za rokovanje.

Mystique album z vijačno vezavo in rdečim usnjem

Umetno usnje

Pri izbrani novi vezavi pa nastane majčkena težavica. Spiralna vezava je narejena tako, da trdi platnici lahko obrnemo tudi za 360°, vezni vijaki pa platnicam ne dovoljuje premikanja. V večini menijev, ki sem jih videla s tako ali podobno vezavo, so imeli mehke platnice ali pa so bili celotni zaviti v tkanino. Za njihovo zgradbo si si moral bolj predstavljati kaj se skriva pod “kamuflažo”.

Mislim, da nisem imela veliko dela z ugibanjem. Domišljija mi je v glavi že risala 3D načrt in ga obračala v vseh smereh. Platnica albuma bo morala biti sestavljena iz minimalno treh delov: ozka ploščica z luknjami, krajša platnica in blago ali usnje za vmesno povezavo.

pripravljeni povezani platnici za naslednji korak: vpenjanje listov

Sestava je torej taka:

  • rezana lesena prva platnica
  • lesena zadnja platnica
  • 35-40 (ali tudi več) trših listov (200g) – A4 format
  • medlisti iz paus papirja – A4 format
  • umetno usnje
  • vijačna vezava

Seveda je bilo potrebnih še nekaj prilagoditev. S prototipom sem ugotovila, da mora biti zadnja platnica narejena na enak način kot prva, album pa je lepše izgledal, če je bila tkanina/usnje iz enega celotnega kosa – tako, da pokriva tudi hrbtni del.

Postopek izrezovanja iz rdečega umetnega usnja (ovitek/torba kitare)

Zgodba

Način sestave torej imam in ostalo mi je le še izbor materiala za hrbet. Kot sem že omenila, sem izbrala umetno usnje. Vedno sem si želela preizkusiti, kako se obnese rezanje takega materiala na laserskem stroju. Do sedaj je bilo to le v opisu, kaj vse lahko z njim režem in graviram (čisto za primer: stekla ne morem rezati, graviram pa ga lahko 😃).

V svoji spletni trgovini imam trenutno na voljo 4 albume – vsak s svojim kosom usnja – vsak s svojo unikatno zgodbo.

Temno rjava

To usnje sem kupila posebej za preizkus nove ideje. Je skrbno izbrano, da se barvno ujame z robovi izrezov, ki imajo po  naravi tako temno barvo (posledica izžiganja).

Kot tako je torej prisotno pri prvem albumu take izdelave – iz njega je nastal prvi Mystique. Temno rjavi Mystique je kot nalašč za fotografije prvih dosežkov. To so lahko prvi koraki, prvi poskusi, prva zaposlitev, prva ljubezen, prva potica in nadaljnji pekovski podvigi, …

Mystique album z vijačno vezavo in temno rjavim usnjem

Rdeča

Mystique album z vijačno vezavo
in rdečim usnjem

Ta barva je prav posebna – v to usnje je bila namreč oblečena materina kitara, ki je tudi rdeča. Usnjen “žok” je bil na žalost prava bolečina – usnje za enostavno torbo ni ravno pravi material. Vsakokrat, ko sem kitaro vzela ven, se je torba prepogibala po svoje. Ni obdržala oblike kot torbe, ki jih imamo danes. Poleg tega je bila izdelana po meri prav te kitare in je bilo pospravljanje instrumenta vanjo pravi projekt. Na koncu pa je bila tu še nelagodna kovinska zadrga, ki je sčasoma rob kitare kar dobro prežvečila.

Rdeč Mystique je kar glasbeno navdahnjen in je sijajen za ljubitelje glasbe. Je kot nalašč tako za samouke kot za same mojstre.

Več o sami kitari in njeni reči torbi vam povem v moji drugi objavi 😊.

Sredi ustvarjanja poslikave na kitari (makovi cvetovi)

Svetlo rjavo in rjavo usnje

Ti dve pa sta “nostalgični” vrsti usnja. Bili sta eni tistih prihranjenih materialov za “vsak slučaj”, ki se k sreči nikoli ni zgodil. S tako barvo usnja so bili namreč tapecirani stoli in sedežne garniture nekaj desetletij nazaj in so bili prisotni v skoraj vsakem stanovanju. V temnejši material so bili oblečeni predvsem kuhinjski stoli, svetlejši odtenek pa so pogosto uporabljali tudi za pokrivanje tal (predvsem kuhinja ali jedilnica).

Ko se tako v mislih vrnem nazaj v “stare čase”, se mi kar malo potoži po njih. Najboljši spomini so srečni spomini in albuma s spremstvom “nostalgičnega” usnja sta perfektna za spomine od zares daleč nazaj. Pa naj si bo to preteklost naših babic in dedkov ali le tvoje otroštvo 😄.

Mystique album z vijačno vezavo in rjavim usnjem
Mystique album z vijačno vezavo in svetlo rjavim usnjem

Kavbojke

Vsako leto en album naredim za naju s partnerjem. Tokrat sem tudi za naju naredila en Mystique 😊.

Mystique album z vijačno vezavo in jeansom
Mystique album z vijačno vezavo in jeansom

Sprednjo platnico sem izdelala čisto posebej z idejo o večslojnosti. Za tematiko sem si izbrala pohajkovanje po svetu, saj odkar sva skupaj, veliko več hodim v hribe (in več kolesarim – tudi v hribe). Most predstavlja najino vez – med eno in drugo osebo, enim in drugim bregom. Pod nama teče skupno življenje, vse okoli pa naju obkroža narava. Ker je v perspektivi nekaj pred nečim drugim, je tudi na platnici več slojev, ki to ponazarjajo – zanje sem uporabila izreze, vreze, gravuro, dodaten sloj lesene plošče in dve različni barvi furnirja (oljka in jesen). Most in drevesa so čisto spredaj, za nama so hribi in čisto zadaj gore.

Hrbet sem izdelala iz mojih starih kavbojk. Na žalost ne morem trditi, da so to iste kavbojke, ki sem jih nosila, ko sva se spoznala … Prvič sva se videla na orkestrskih vajah in pri spoznavanju novih prijateljev nisi ravno tako pozoren na dotična oblačila. Lahko pa trdim, da so to ustvarjalne hlače – še sama sem jim narisala rožice na nekaj mestih. Bile so mi nekoliko preširoke in sem jih nosila s pasom, a so mi zato nudile dovolj prostora za udobno gibanje. Bile so mi kot nekakšne trenirke, a so se težje umazale, ker so bile iz jeansa. Z njimi sem nekajkrat šla tudi v hribe, večinoma pa so me spremljale pri ustvarjanju v delavnici. Oblečene sem jih imela tudi, ko sem ustvarjala ilustracije za diplomo.

Mystique album z vijačno vezavo in jeansom – bližnji pogled večslojnosti platnice
Odrezani kosi kavbojk z rožicami

Ustvari svoj Mystique

Najboljše stvari so tiste, ki so nam posebne. Z njimi še bolj poudarimo, koliko nam nek spomin ali oseba pomeni.

Lahko ustvariš svoj Mystique! 😀 Vse kar potrebuješ je, da mi pošlješ tkanino s svojo zgodbo in izdelam ti Mystique, unikaten v vsakem pogledu. Tako poseben bo sam po sebi sporočal koliko so spomini shranjeni v njem pomembni za vas. V obliki darila pa bo namesto vas obdarjeni osebi povedal, koliko vam ta oseba pomeni.

9 stvari, za katere vem, da jih ne veste o podstavkih za kozarce

Moja mati je bila izjemno vesela, ko smo dobili novo mizo. Le kdo ne bi bil? Svežo, gladko in sijočo površino je užitek gledati. Še predvsem, ker imaš v zavesti, da je ta čudovitost v tvoji lasti. In kaj spada k nakupu nove mize? Podloge in podstavki za kozarce seveda! Tudi, če se pojaviš kot gost, dobiš podstavek pod kozarec. Brez izjeme!

Čisto prvinski nagon vsakega človeka: zaščiti kar je novo, da bo čim dlje obdržalo videz novega.

Primerjava med Mega in Giga čipko
Tudi steklo, ki ščiti površino mize, je treba obdržati čim dlje brez prask.
(na sliki: primerjava med Mega in Giga čipko)

Moji coasterji

Sama sem kmalu prevzela zaščitniško držo do sveže kupljenih stvari. Ne poznam človeka, ki ne bi že v najstniških letih “šparal” svojih novih superg, ki si jih je kupil s svojim denarjem. In tako sem tudi za materino mizo v svojem poslu kmalu priskrbela en svoj komplet podstavkov za kozarce.

Brez dvoma pa je bilo moje okolje navdih za izbor tematike za coasterje. V tem letu smo zdaj pa res čisto vsi doumeli, da je Slovenija resnično lepa dežela, polna narave in njenih čudes. Poleg narave, tradicije in pokrajine je treba opozoriti tudi na živa bitja. Tu izpostavljam naše pridne čebelice. Bolj natančno: Kranjske čebele.

Pridne opraševalke krasijo tudi enega izmed mojih setov podstavkov za kozarce. Poimenovala sem jih kar Čebelice ali medeni coasterji. Tudi v tujini se čedalje bolj zavedajo pomembnosti čebel – čeprav sem povsod ponudila tudi podstavke s čipkami, so ravno medeni coasterji tisti, ki so v tujini postali zelo priljubljeni!

Podstavki za kozarce Čebelica
Podstavki za kozarce Čebelica

Zdaj pa zares:

Si vedel/a?

Ste vedeli sploh kaj več o podstavkih za kozarce kot to, kar razkriva točka #1? Tudi jaz ne. Me je pa moja radovednost razsvetlila in zdaj vam lahko jaz povem.

#1

Podstavki so podloge, na katere se postavijo kozarci ali skodelice. Uporabljajo se z namenom zaščite mize oziroma njene površine pred praskami in politjem tekočine. Poleg tega se na hladnih pijačah nabira kondenz, ki zmoči mizo, tudi če ničesar ne polijete.

Podstavki za kozarce Čipka
Podstavki za kozarce Čipka

#2

Prvi coasterji so se pojavili okoli leta 1760 in bili za visoke podolgovate steklene posode za vino (v izgledu podoben broki za vino s steklenim zamaškom), da so si ga (vino) lahko ljudje podali preko mize z drsanjem, ko služabnikov niso imeli ali so se le ti upokojili.

Primer srebrnega podstavka (tudi pladenj) za steklenico vina: https://laperla-london.com/#vintage-wine-bottle-coaster

#3

Prvi kartonski natisnjeni podstavki so se pojavili leta 1880 v Nemčiji v podjetju Friedrich Horn.

#4

V leseni verziji, natančneje iz lesne kaše, jih je leta 1892 izdelal Robert Sputh (prav tako Nemčija).

#5

Podstavki za kozarce se danes, poleg standardne uporabe kartona in lesa, pojavljajo v raznovrstnih materialih: pleksi steklo, plastika, lojevec, pluta, silikon, železo, kamen, keramika, usnje, … tudi iz recikliranega materiala, kot so vinil plošče.

Podstavki za kozarce Zen (gravura na skrilavcu)
Podstavki za kozarce Zen (gravura na skrilavcu)

#6

Zbiranje podstavkov za pivo se imenuje Tegestologija in je pogost hobi pivoljubov. Ime izhaja iz latinske besede teges, kar pomeni podloga (podložiti) ali preproga.

#7

Coaster je bila v angleščini sprva oznaka za osebo ali ladjo, ki je potovala od pristanišča do pristanišča (coast=obala). Nekdo je opazil podobnost s srebrnim podstavkom za vino (glej #2), ko je steklenica vina v njem po mizi potovala od osebe do osebe.

#8

Pametni podstavki merijo količino pijače in zaznajo, kdaj potrebujete novo rundo. To so elektronski coasterji, ki sta jih leta 2005 iznašla dva študenta nemške univerzije v Saarlandu. Ti podstavki lahko zaznajo tudi gibanje in ali je kozarec narobe obrnjen in so sijajni za družabne pivske igre.

#9

Samo tri podjetja – Coaster Factory, Canada Coaster in The Katz Group – proizvedejo kar 75% od vseh ~5.5 milijard podstavkov po celem svetu.


Podstavki torej niso le za okras. So odlagalniki kozarcev, skodelic in manjših predmetov (tudi limone); so varovalo pred odrgninami in nepovabljenimi kapljicami tako politja kot kondenza; so pokazatelj stila kuhinje ali jedilnice in naposled gostitelja samega.

Jaz sem že zaščitila svojo mizo s podstavki, pa ti? Izberi si svoj set in pokaži svoj stil.

https://www.facebook.com/plugins/video.php?href=https%3A%2F%2Fwww.facebook.com%2Fklara.cerar.design%2Fvideos%2F588713408422612%2F&show_text=0&width=476

Čipke

Nisem iz Idrije in ne znam klekljati. Nimam čipkastih zaves ali prtov. A imam čipke vseeno rada – vsaj potiho.

Ne morem se ravno spomniti kdaj sem jih prvič “zasovražila”. Morda že kot otrok, ko sem vstopila v stanovanje starejše gospe nad babičinim poslopjem. Spomnim se, kako je bila vsaka večja površina temnega sveže zloščenega pohištva pokrita s čipkastim prtičkom. Tudi dišalo je malo hecno – sveže, po čistem, a vendar mi nekaj vonjav ni šlo skupaj. Nekaj časa smo bili pri njej, saj nas je pazila in sem se takrat lahko nasitila čipk še za naprej. Našel si jih na zavesah, kavču, mizah, omarah … Mislim, da so ji manjkali le še vsi moji čipkasti izdelki skupaj v enem samem prostoru.

Ta spomin sem kasneje iz nekega razloga stereotipno povezovala s starimi, čudaškimi tetami. Podprla pa ga je celo moja mami, ki je kot vse druge, v trgovini izbirala oblačila zame, saj otroci seveda ne vedo, kaj bi radi. Polovico časa tako ali tako zase nisem vedela, kaj nositi. V moji omari se je tako znašlo kar nekaj oblačil z nečim čipkastim ali nasičenim s cvetličnimi vzorci. Pa saj, ko pogledamo zdaj nazaj: devetdeseta so bila pač hecna leta.

Ko sem kot klarinetistka vstopila v folklorno društvo, se mi je mnenje o čipkah popravilo. Nekajkrat sem imela tudi priložnost opazovati rokodelsko spretnost v živo. Čipkarica je kar čarala z nitkami! Poleg nje so bile že končane mojstrovine in lovile poglede mimoidočih. Večkrat sem si kakšen vzorec pogledala čiiiisto od blizu in v glavi se mi je, kot ponavadi, “vklopil hologram”. To je bolj kot 3D program, kjer predmet (brez dotikanja z rokami) obračaš z vseh strani, spojen z animacijo, kjer potuješ po poti posamezne nitke (v tem primeru) – kam vse zavije, kje se nagne, zavrti, dvigne, spusti, … Bilo je občudovanja vredno delo in še vedno je.

S preprostim dojemanjem, da je nekdo porabil ogromno časa, da se je naučil take spretnosti, so čipke našle novo mesto pri meni. Začela sem jih ceniti.

Čipke v meni

Moje kreacije so moje ustvarjanje in ustvarjanje je v meni. Nisem se prav dobro zavedala, a prva čipka med mojimi izdelki so bili pravzaprav viseči uhani, za njo pa skrinjica za nakit. Njenemu zgledu pa je sledila lesena etiketa na steklenici. Prva je nastala za teranov liker. Takoj za tem pa so sledile podobe za limonce, borovničke in medico.

Skrinjica za nakit Eleganca

Ne izgledajo ravno prtičku podobno. Ali pač?

Že sama ideja o igri med barvo, prosojnostjo in svetlobo je povzročila, da sem ustvarila ovitek z odprtinami – hkrati povezan in ločen. “Čipka je samostojna luknjičava tvorba iz tekstilnih in njim podobnih niti” (Janja Žagar, Etno muzej, Spletna razstava). Večina mojih izdelkov so predmeti s čipko; čipkaste strukture in podobe.

Čipke na izdelkih

Prve “prave” čipke v mojih izdelkih so se pojavile šele pri podstavkih za kozarce. Idejo za umestitev pravih podob čipk pa mi je dala misel na teto, ko sem se spraševala kaj naj ji podarim za rojstni dan.

Podstavki za kozarce in posodo s podobami čipk

Za prvo graviranje čipke na (takrat še) kupljene podstavke sem izbrala nekako naključne podobe klekljanih čipk. Kaj kmalu sem zasledila, da so take podobe zaščitene in je potrebno prositi za dovoljenje avtorja. Tu je nekoliko sivo področje, saj jaz čipk ne izdelujem, temveč le v les vgraviram njihovo podobo, kar pa nas zopet pripelje do dileme: ali so ti izdelki tudi čipka ali le podoba čipke? Če ni klekljano, ali še spadajo pod pravo razumevanje čipke?

Vseeno sem se pozanimala pri eni od klekljaric in za svoje gravure uporabila čipke, ki so “proste splošni uporabi” oziroma “ponarodele”. Take so smatrane kot brez avtorja, moja uporaba pa za povrhu le upodobitev njihovih podob.

Rokovnik za šolsko ali koledarsko leto

Vidim čipkasto

Še vedno nisem ravno oseba za čipke, a so mi moje lesene stvaritve kar prirasle k srcu. Celo toliko, da sem začela malenkost pretiravati v velikosti. Ideja pa ni prišla čisto sama od sebe, temveč je bila osebna želja stranke – zaželela si je podolgovato čipko za eno od velikih miz.

Nastala je Mega čipka.

Leseni čipkast tekač

Dimenzije so 596 x 120 mm. Dovolj veliko, da jo lahko izdelam v enem kosu. Moja mati je imela enako željo, po svoji čisto taki čipki. Njena miza pa je svetla in tako velika, da se Mega čipka nekoliko izgubi. A nič za to. Velikost mega čipke sem podvojila, da sem dobila Giga čipko.

Razmerje med Mega in Giga čipko

Njena velikost je šesterna (več ali manj). Meri kar 1157 x 400 mm, torej več kot meter v dolžino. Tako je velika, da sem pripravljen dizajn za Mega čipko morala dati na pol, saj je več kot presegla velikost laserske rezalne mize.

Zaenkrat sem se pri ustvarjanju izdelkov ogromnih razsežnosti ustavila tu, a je le vprašanje za koliko časa še 😉

*Moja do sedaj največja stvaritev je narejena iz štirih delov in kot sestavljena meri 80 x 80 cm (Drevo življenja).

Ustvarjanje v karanteni

“Kako ti gre? Kako se držiš? Ste zdravi?”
“Dobro sem; smo še zdravi. Pa pri tebi? Pri vas?”
Tisočkrat slišano vprašanje je dobil in vprašal vsak v teh zadnjih mesecih karantene. Jaz pa vam namesto splošnih odgovorov raje opišem svoje ustvarjanje v karanteni.

O samem stanju, kako slabo je šel posel v tem obdobju, ne bom prav veliko govorila. Je bila in je še vedno preveč obrabljena tematika. Na kratko: težko je postalo. Naročila so, kot pri drugih, padla na zelo nizko raven. S tem je padel tudi kakršenkoli prihodek, a vem da situacija ni večna.

V tem času nisem pri miru. Ne smem in ne morem biti. Pripravljam material za kasneje, saj dela za s.p. nikoli ne zmanjka, tudi če ni strank. Fotografiram izdelke v različnih okoljih, tako v studijski belini kot v naravi – nekaj za spletno trgovino, nekaj za objave na družbenih omrežjih. Pripravljam nove kreacije ali snujem nove ideje. Raziskujem, kaj se dogaja v “tem trenutku” in kaj lahko naredim v dobro KlarArt-u. Pripravljam elemente na področju marketinga in iščem nove priložnosti, kjer se lahko pojavim ali ponudim pomoč skozi svoje izdelke. Sem pa našla tudi več časa za druge stvari, kot so branje, risanje, pisanje za blog, učenje kitare in podobno.

Tako sem končala vprašanje o vplivu virusa na delo s.p.-ja v intervjuju za revijo Ceh Obrtne zbornice Domžale. Ko sem prejela svoj izvod revije, sem bila kar presenečena. Intervju Domžalca z menoj je pokrival kar 4 cele strani revije.

Čas

Čeprav nisem imela skoraj nič naročil od sredine marca pa vse do začetka maja, vseeno nisem bila brez dela. To se vedno najde. V bistvu sem imela končno priložnost temeljito urediti svojo delavnico in ji dodati kakšno polico ali dve. Prav tako sem s pomočjo fanta in očeta posodobila Slavca, svojega glavnega pomočnika. Kdor ga še ne pozna, to je moj laserski stroj (ime mu je takoj pristajalo, saj zveni kot ime zelo pridne osebe).

Na novih policah končno lahko hranim manjšo zalogo že pripravljenih izdelkov.

Poleg fotografiranja izdelkov, rednega objavljanja na družbenih omrežjih, administrativnega dela, oblikovanja novega materiala za objave ali tisk, sprotnih opravilih ter tudi prostih ur v naravi ali doma, sem se lotila nekaj novih projektov.

Enega izmed teh sem že omenila: učenje kitare. Znam igrati na klarinet, a sem si vedno želela vsaj malo obvladati tudi kitaro. Nekaj skladbic sem že osvojila, a niso za v javnost. Trema v igranju pred več kot enim človekom zaenkrat zmaguje.

Mejni kamni

Velikonočna drsanka

Sem pa premagala drugo osebno oviro in to kar dvakrat v tem polletju. Nastopila sem pred domačo kamero s prosto govorečo predstavitvijo. prva je bila za namen delavnice Velikonočna drsanka. V živo, pred svojimi “učenci”, bi jo morala imeti v četrtek, 26.3., v Centru za mlade v Domžalah.

Delavnica - predstavitev postopka izdelave velikončnih drsank

Žal je zaradi nevarnosti okužb z novim virusom morala delavnica odpasti. “Nič za to, jo bomo pa posneli”, so rekli v CZM-ju. Svoj odpor proti snemanju sebe in poslušanju svojega lastnega glasu na posnetku sem pač morala premagati. Svojo spretnost “rezkanja” podob na pirhih sem si želela deliti z drugimi in jo predati naprej. Ker pa smo morali ostati doma, sem s pomočjo partnerja naredila nekaj amaterskih posnetkov in jih združila v enostavno predstavitev. Projekt je bil zame kar velik korak, čeprav vem, da bi lahko veliko stvari naredila bolje – enostavno potrebujem več izkušenj.

Naj pirh 2020

Kmalu za tem se je bližala velika noč in že lani me je nekdo opozoril, da se v tem obdobju vsako leto izvaja natečaj za Naj pirh. Tri lanske kreacije sem skupaj s tremi novimi oddala Slovenskim novicam, organizatorjem natečaja. Oddala sem jih zadnji dan brez kakršnih koli pričakovanj. Nekaj dni za tem pa me je presenetil klic sredi prostovoljskega dela v izdelovanju papirnatih mask. Ocenjevalci pirhov so mi oznanili, da sem zmagala v eni od treh kategorij!

Kdo bi si mislil… 😊

Zmagovalni pirhi na natečaju Slovenskih Novic "Naj pirh 2020"

#ostanidoma

ARTish

Kljub vsesplošnemu izogibanju drug drugega, zaprtju lokalov in trgovin, prepovedi zbiranja v družbene namene (bowling, pikniki, …), so bila družbena omrežja polna akcij in dejavnosti v prirejeni izvedbi. ARTish je vsak teden izvajal nagradne igre. V vsaki je bilo po 10 nagrad – kreacij ARTish ustvarjalcev – ena od njih je bila tudi moja. Mnogi so izvajali video delavnice in nasvete, nekateri pa so se lotili povezovanja malo drugače.

OSM Films: Ustvarjanje v karanteni

Na svoj način so se povezovanja lotili v video produkciji OSM films, ki je na družbenem omrežju iskala kreativce in domače obrtnike za sodelovanje. Tudi jaz sem zagrabila priložnost. Zaradi karantene je odpadla njihova premiera filma dokumentarnih portretov “Mi nismo izgubljena generacija” (sedaj čakamo na nov datum premiere) in so med tem snemali nov projekt: Ustvarjanje v karanteni. Zanje sem ponovno premagala odpor proti snemanju sebe – tokrat lažje – in jim poslala nekaj posnetkov iz svoje delavnice. Glede na to, koliko nas je sodelovalo v tem projektu s svojimi amaterskimi posnetki, narejenimi s telefoni, je OSM films uspelo čudovito uskladiti elemente v profesionalen izdelek.

Nazaj v normalno življenje

Čeprav je že mesec maj in se življenje počasi vrača v ustaljene tirnice, se moji mejni kamni še kar premikajo. Samo nekaj dni nazaj sem oddala ilustriran izdelek za še en natečaj: Panjske končnice riše vsa Slovenija.

Tokrat verjetno nisem med najboljšimi, a niti ne merim na zmago. Kot pri vseh drugih me je bolj pritegnil projekt sam. Za motiv ilustracije sem si izbrala pravljico, ki jo spretno in dosledno citira moj fant. Imenuje se Korenčkov palček pisateljice Svetlane Makarovič. Na moji panjski končnici regratovih lučk je na levi sedeči Korenčkov palček in na desni Sapramiška s kupčkom lešnikov na sredini. Najprej sem motiv izrisala ročno na papir, ga skenirala, podobe obdelala z računalnikom in skupno postavitev naročila v izdelavo Slavcu. Nežno vrezane linije sem nato še zbrusila, pobarvala in zaščitila z lakom.

Kljub vračanju v življenje, kot smo ga bili vajeni pred mesecem marcem, se še kar gradijo novi projekti in drugače zastavljene ideje sodelovanja. Morda pa me že jutri povabi k udeležbi nov projekt. Če ne že jutri, pa čisto zagotovo v prihodnjih mesecih.

Se že veselim novih dogodivščin! 😄

Korenčkov palček in Sapramiška: ilustracija panjske končnice za natečaj Čebelarske zveze Slovenije

Les in dizajn

Po dolgih pripravah lahko danes rečem, da sem prav ponosna nanjo. 23. januar 2020 je bil za moj KlarArt eden najpomembnejših dni, zame osebno pa še posebej. To je bil dan otvoritve moje prve samostojne razstave z naslovom Les in dizajn v Centru za mlade v Domžalah.

Prve priprave so bile že v decembru prejšnjega leta, ko sem zasnovala tematiko in postavitev. Izmed vseh področij, v katerih ustvarjam, sem se odločila za tiste, s katerimi se profesionalno največ ukvarjam. To so leseni izdelki, izdelki iz papirja in grafično oblikovanje – še vedno pa na razstavi ni prikazano vse od teh zbranih zvrsti. Nabor vseh izdelkov in projektov je bilo potrebno malo strniti, da so zapolnili prostor razstave z enakomerno “dihajočo” razporeditvijo.

Iskanje

Vsaka kreacija ima za seboj nešteto poskusov in malo ljudi se resnično zaveda, da izdelek, ki ga gledajo, ni nastal sam od sebe. Za njim se skriva ena velika škatla “falitkov”. Vsaka ideja zahteva svoj čas in to sem želela sporočiti tudi na razstavi. Opremila sem jo s posebnim spremstvom: prototipi mojih izdelkov in vse, kar pade v nesrečno škatlo zgrešenih poskusov.

Zgrešeni poskusi so navadno kar direktno leteli v smeti – taki koščki se meni ne zdijo nič posebnega. Ugotovila pa sem, da drugim ljudem lahko povedo nekaj čisto novega, vpogled v moje delo, takšno, kot zares je. Zato sem si poleg smetnjaka omislila še škatlo falitkov.

Januar je bil zaradi priprave te razstave kar primeren za iskanje kakšnih manjkajočih falitkov – želela sem prikazati zgrešene elemente za vsakega od predstavljenih produktov. Razstavo sem sestavila tako, da je na vsaki platformi s črnim ozadjem postavljen en ali več produktov iste zvrsti, pod njimi pa so viseli njegovi predhodniki oziroma predmeti, ki so bili del poti do končnega rezultata.

Zahvala

Še enkrat se zahvaljujem prav vsakemu, ki je uspel priti na otvoritev. Hvaležna sem za vašo podporo tako v spodbujanju pri delu, “brainstormingu” za nove ideje, kot tudi za preprosto prisotnost na razstavi, ki je zame nova osvojena stopnička v življenju.

Razstava traja vse do konca meseca februarja, tako da jo imate “zamudniki” še priložnost si ogledati 😉 Nekaj mojih izdelkov pa lahko vidite v živo tudi v domžalski kavarni Cafe central, kjer so kot stalni del njihove opreme.

Zunanja podoba

Oznaka za podjetje ali napisna tabla, ki označuje prostor, kjer se podjetje nahaja, prinese nek ponos. Ponos na sam obstoj podjetja in na delo, ki ga opravljaš.

Prvo leto sem se počutila kot zelenec in ko je moje podjetje na torti dobilo drugo svečko, se še vedno nisem imela za dovolj uspešno, da bi si lahko omislila tako tablo. Vedno pa sem vedela, da bo potrebno slej ko prej opozoriti nase tudi s fizičnega stališča. Preko interneta si oznako postaviš takoj, ko ustanoviš podjetje, in si postaviš bazo na vsaj enem spletnem mestu. Sama sem si za start izbrala Facebook – moja prva napisna tabla.

“Tukaj sem!”

Dati neko lokacijsko oznako, ki bi namesto tebe opozarjala nase/nate, na družabnem omrežju ni težko. Facebook pa ima že nekaj let tudi sam možnost stvaritve drugačne vrste profila – v tem primeru pride prav poslovni profil.

Dokaz o obstoju KlarArt sem preselila tudi na Instagram in Etsy. Nekaj bolj fizično oprijemljivega pa sem prejela na stojnicah. Končno! Nekaj takega potrebujem! O tem sem podzavestno vedno sanjala: napisna tabla. Oznaka v obliki table, ki bi stala na mojih vratih ali pred njimi. Tudi kot nalepka na avtu, ki je hkrati tudi premikajoča se reklama. Kot en velik pin na Googlov zemljevid, ki bi bil viden v živo.

Pa jo imam!

Napisna tabla! Sijoča je kot še nikoli in skladno z mojim sloganom, celotna iz lesa. No, ne ravno čisto… Tu je kakšen žebelj, vijak, kovinski nosilec in plastičen pravokoten žleb, ki zapira dostop vodi, ki bi lahko pronicnila v notranjost table. Les pa je vendarle občutljiv material, da bi ga kar tako golega pustila na soncu, dežju, vetru, … Primerno sem ga zaščitila z pol mat lakom za les.

Tabla je le terjala več časa za izdelavo. Potrebno je bilo izmeriti in odrezati določeno površino lesa, vektorsko urediti in izrezati napis, ga pritrditi na tablo, vso celoto zaščititi in nato vse skupaj še pritrditi na nosilce. Ne zveni ravno veliko, a če prvič izdeluješ tablo, ki mora kljubovati vremenu, malce traja.

Za napis me je najbolj skrbelo in sem ga poleg lepljenja še pribila na tablo (da sem vedela kam postaviti kakšno črko, sem s svinčnikom obrisala predhodno postavitev). Da se kapice žebljev ne vidijo, sem najprej žeblje zabila v tablo na mestih, kjer je napis in kapice odščipnila stran. Nato sem nanje pribila z mekolom premazan napis.

Magnetna nalepka

Pri sami pripravi na izdelovanje table pa je moj avto že ponosno nosil mojo drugo vrsto oznake: nalepka. Ko sem jo dala izdelati tiskarju, se mi je posvetilo, da morda pa bi si rada kdaj premislila, kje bi bile nameščene te nalepke. In imela sem takojšnjo rešitev. Med mojo zalogo lesa in papirja je že nekaj časa počivala magnetna folija. Bila je ravno pravšnji nosilec za nalepko! Tako lahko danes prestavljam pozicijo napisa na avtu ali jo celo snamem, kar je zelo prav prišlo. Sestra si je namreč sposodila avto za svojo poroko. Je ravno priročno bele barve, “reklamo” za moj s.p. pa smo preprosto odstranili za tisti dan. Naslednji dan je bila brez težav ponovno nameščena na avtu.

Sedaj sem tu in svet me lahko lažje najde. 🙂

Blesave kuhalnice

Ne mislim tako resno … Blesave kuhalnice niso zato, ker bi šle meni ali komu na živce. Le tako fletne so, še posebno najmanjša. Sam izraz je tako … no, blesav 😉

Nasmejane kuhalnice so se mi že kar nekaj časa prikazovale v mislih, a se nisem nikoli zares odločila zanje. Žongliranje med odločitvijo “da” ali “ne” je bilo težavno. To prinese s seboj iskanje in izbor ponudnikov, iskanje trgovine s pravimi kuhalnicami, izbiranje velikosti izdelkov, …

Enkrat pa sem med kuhanjem na glas razmišljala o ideji in me je sestrična, ki je bila takrat pri meni, navdušeno spodbudila k realizaciji. Smeškoti so bili obvezni! In pa seveda splošna podoba srca za zaljubljene. Dodala sem le še podobo čebelice.

Priprava

Priprava je bila enostavna – vektorske podobe smeškotov sem sprva vzela kar iz tipografije. Dvopičje in zaklepaj. Kot v sms-ih, a sem ga kasneje popravila, saj v pokončni postavitvi ni izpadlo estetsko. Za čebelo pa sem vzela podobo iz svojih skrinjic, ki so bile tudi prve izdelane s tem motivom.

Ko so bili vektorski elementi pripravljeni, sem za preizkus najprej uporabila stare kuhalnice, ki smo jih imeli doma. Ko nekaj novega poskušaš, so vedno potrebne prvo preizkušnje v materialu in nastavitvah. Hitrost in moč rezanja na laser sta ključna, material pa mora vseeno biti podoben tistemu, na katerem se kasneje izvaja rez. Vstavljanje v stroj in uravnavanje je bilo ročno, kuhalnice pa so različnih dimenzij – tudi na videz enake se malenkostno razlikujejo po širini ali dolžini. Da bi bil rez pri vseh kuhalnicah na približno enakem mestu, sem izdelala šablono za nameščanje v stroj. Manjkale so samo še blesave kuhalnice. Ker jih ne izdelujem jaz, sem si izbrala suho robo iz Ribnice.

Pred rezanjem skrbno prekrijem površino vsake blesave kuhalnice z ličarskim trakom, pa vendar se tu in tam ujame nekaj nečistoče od rezanja. Zato po izrezu vsako še skrbno zbrusim. Ročno brušenje je dolgotrajno in sem zato kmalu zaposlila še enega “sodelavca” – vrtalnik s pahljačasto brusilko.

Po objavi prvega kompleta sem pohitela z “množenjem”. Postale so senzacija. Zakaj? Prijateljica, ki je bila prvi kupec kompleta, jih je objavila v eni od Facebook skupin, in to ravno pravi čas – bližal se je konec šole. Starši iz tiste skupine so želeli vsak en tak komplet podariti vzgojiteljicam in učiteljicam.

Blesave kuhalnice
Blesave kuhalnice

Veselje

Ne mislim tako resno … Blesave niso zato, ker bi šle meni ali komu na živce. Le tako fletne so, še posebno najmanjša. Sam izraz je tako … no, blesaveselje

Na moje presenečenje so k meni leteli navdušeni komentarji z vseh strani. Hitri naval je po tednu ali dveh tudi hitro upadel. Enkrat na dva tedna pa se še vedno kdo spomni nanje in pravi, da so enkratno darilo za mladoporočence.

En komplet sem prihranila zase in z njim redno kuham. Če koga skrbi – niti ena se še ni zlomila in čiščenje sploh ni problem. No, razen če pustite, da se zasuši – v takem stanju pa je težko očistiti tudi navadno, dolgočasno kuhalnico.

Dober tek!

Drink with me

Kaj podariti nekomu, ki ga komaj poznaš? Nekomu, ki je zabaven? Nekomu, na katerega želiš narediti vtis?

Prazna glava je velika težava, ko iščeš navdih. Mu kaj kupiš? Nič, steklenico ene pijače, za katero veš, da jo ima rad. A kaj za zraven? Samo flaša ni dosti. Čokolada? Ne – preveč običajno … Nič! Nekaj bo treba ustvariti na novo.
Prva misel za začetek razbijanja glave: Kaj spada k steklenici? Kozarci, jasno. In kaj spada h kozarcem? Podstavki zanje, narejeni iz lesa. Super! Ideja ima smernice, da pa je bolj osebno in šaljivo, sem vzela papir in svinčnik. Včasih se je potrebno vrniti nazaj k osnovam oblikovanja – svinčniku in papirju.

Risanje

Če so torej podstavki namenjeni pijačam, pa narišimo kakšno. Prva slika, ki se mi je pojavila v glavi, je kava. Taka skodelica kave, kot jo dobiš v lokalu. Šalčka mora imetu ročajček in svetlečo površino, kavica v njej pa malo penice in kakšno njeno sled na mizi. Ilustracije sem naredila v stripovskem stilu, kar meni osebno tudi bolj odgovarja. Ilustracijo pa sem popestrila še z naslovom:

Just for coffee
(or tea)

Nisem se ustavila le pri tej sliki. Le zakaj bi nekdo imel podstavke, ki so vsi čisto isti? Dolgčas! Gremo z risanjem dalje! Za katero pijačo bi še uporabili podstavek? Sem si kar zapisala na list, da ne bi pozabila. Skupaj sem naštela pet pijač. Komplet pa ponavadi šteje šest elementov, je tako? O obdarjencu sem vedela še nekaj: zelo rad naroči tudi ledeno kavo – tako, pravo, hladno in s sladoledom, ne z ledom, da se razumemo.

Just for ice cream
(and stuff)

Za nekatere ilustracije sem si morala pomagati z internetom. Tu in tam sem poiskala, kako kozarec izgleda in ga poskusila čim bolj avtentično narisati.

Just for beer
(radler counts)

Just for cocktail
(enjoy with caution)

Nekaj kozarcev pa sem imela tudi doma in sem jih narisala v živo.

Just for strong stuff
(for the ******* days)

Just for non-alco
(even that happens)

Darilo je pripravljeno!

Ilustracije sem nato še vektorsko obdelala na programu in vgravirala na les. Za večji kontrast med belino lesa in črnino gravure sem podstavke zbrusila. In seveda še zaščitila z akrilnim mat lakom.

S privoljenjem obdarovanca jih danes ponujam v svoji trgovini, njegove pa uporabljamo že leto dni in še so takšni, kot so bile na začetku. No, skoraj 🙂 Če podstavki nimajo niti malo sledi po uporabi, se jih pač ne uporablja dovolj.

Na zdravje!😊

Med in čebelice

Nisem prav posebna ljubiteljica medu. Vseeno si kdaj pa kdaj na rezino kruha namažem tudi nekaj te slastne tekočine.

Po drugi strani pa čebele izjemno občudujem. Pred hišo imamo posajenih nekaj sivk in ob cvetenju kar mrgoli pridnih žuželk v črno-rumenih oblekicah. Njihovo brnenje je prav lepo poslušati.

Še sama ne vem, od kod točno ideja o podobah čebel na lesu. Kar spontano so se pojavile v moji glavi. Izrisala sem preprost simbol čebele in dodala satovje. Preprosto in prepoznavno!

Moj prvi izdelek s čebelami je bil etiketa na steklenici za medico. Štiri stranice z izrezom satovja, čebele pa so vgravirane v les. Vse skupaj, skrbno zbrušeno, da gravura barvno bolj izstopi in lakirano z mat lakom, sem le še trdno prilepila na oglato steklenico. Manjkal je samo še napitek, s katerim bi jo napolnila – domača medica Žganjekuhe Kržič je bila kot nalašč za to.

Med in čebelice sem prenesla tudi na skrinjico, pridružili pa so se jim še podstavek za med, kuhalnica, podstavki za kozarce in mala vazica.