Kategorija: Blog

Ste se že kdaj spraševali, od kod izvira kakšen vaš predmet? Nekaj, kar ste dobili od prvotnega lastnika? Ali kakšna je zgodba starine, ki ste jo našli na podstrešju? To je že skoraj področje arheologije. A dokler poznamo njihove lastnike, lahko od njih izvemo marsikaj. V mojem primeru je to kitara.

Kitara

Mamina kitara je klasična, rdeče obarvana s strani. Zgornji del je svetlo rjav z belo obrobo in ob zvočnici je prilepljen velik bel plastični okrasni kos. Verjetno je služil bolj kot zaščita pred praskami ob uporabi trzalice. Vrat pa je iz temnega lesa z belimi pikami med prečkami.

Kitara je bila vedno prisotna med nami. Sicer smo z njo vsi osvojili nekaj osnov, a jo je večinoma uporabljal brat – jaz sem se že učila klarinet, sestra pa saksofon. Toda kitara je bila stara. Hitro se je razglasila, zato nismo prav veliko igrali nanjo. Brat se je kasneje navdušil nad narodnozabavno glasbo in si od prijatelja izposodil nekoliko drugačno vrsto – akustično z električnim ojačevalcem.

Večinoma je stala na stojalu v kotu sobe, ker je bilo oblačenje v usnjen ovitek preveč težavno. Ker se je počasi začela prašiti, smo jo za nekaj let pospravili v njeno rdečo torbo in umaknili v omaro. To je bila napaka.

Na kitari so bile napete kovinske strune. Že od nekdaj so bile, saj jih nismo nikoli menjali. Žal so vrat obremenile s preveliko silo in se je zato tako močno ukrivil naprej, da je počil. Nekaj pa je bilo narobe tudi s kobilico, zato jo je brat odnesel na servis. Čez nekaj dni smo kitaro dobili popravljeno nazaj.

Mamina zgodba

Dolgo smo kitaro uporabljali, ne da bi poznali njeno zgodbo. Do zdaj je bila preprosto mamina kitara iz časa, ko se učila igranja, a je prenehala iz neznanega razloga. Tokrat smo jo vprašali zakaj in izvedeli še veliko več.

Original

Že v rosnih sedmih letih se je mami želela naučiti glasbe. Izbrala si je brenkalo. Za svoje prve učne ure so ji starši tudi kupili čisto novo kitaro iz Melodije Mengeš. Nemudoma se je pričela učiti pri domačem učitelju – takrat so bile glasbene šole nekoliko drage.

Zamenjava

Njeni sestri sta bili v tistih časih vključeni v mladinsko krajevno dogajanje. Mladina se je zelo rada skupaj zbirala in prepevala ali učila pop pesmi. Ker enkrat kitare niso imeli, si je ena od sester sposodila mamino. A vrnjena ji je bila druga kitara, prav tako iz Melodije Mengeš. Njeno so poškodovali do te mere, da so se ji odločili odkupiti z drugo. To imamo sedaj, a že takrat ni bila ravno čisto “sveža”. Tu in tam je imela že nekaj prask in vidne znake “premočne” uporabe na vratu. Na zadnji strani pa večjo udrtino.

Nič hudega. Mami je kljub temu igrala naprej. Vendar ni trajalo dolgo. Vsega skupaj le kakšno leto. Razlogov je bilo več, en izmed večjih tudi prevoz – včasih avtomobil ni bil vsem dosegljiv ali potreben.

Prenova

Napake

V času prve odredbe karantene (marec 2020), smo si nekateri iskali “nove” hobije. Jaz sem se navdušila nad partnerjevo kitaro. Tokrat na klasičen način, ne le igranje akordov. Ko sem že kar nekaj znala, sva poskusila igrati “duet”. Ena izmed mojih vadbenih skladb je imela zapisano dvojno notno črtovje. Ker bi morala imeti dve kitari, sem se takoj spomnila na mamino.

Vedno mi je zanimivo, kako se glasbeniki, ki že dolga leta igrajo svoj instrument, nanj kar dobro spoznajo. Mamino kitaro sem imela v spominu za soliden instrument. Ampak sem se motila. Kako se je partner križal ob pogledu nanjo!

Kitara torej ni bila v ravno najboljšem stanju.

Zvok strun je bil popačen in držalo za strune čisto prežvečeno. Pokrov pod kobilico je bil nekoliko valovit, vrat pa s črno obrabo med prečkami. Te so bile verjetno posledica redne vaje prejšnjega lastnika. To pa še ni vse – vrat je imel ob spoju s trupom tri črne kroge, umeščene nekoliko ven iz sredine. Človeka ima, da bi jih kar ročno poravnal. Kjer je bil en od krogov najbližje robu, je na drugi strani ven gledal vijak. Ti trije krogi so torej kamuflaža – kosi temnega lesa, ki so zakrivali tri vijake. Hitro smo našli še dva vijaka. Držala sta kobilico/držalo za strune na pokrovu.

Očitno je bilo, da je nekdo nevešče popravil kitaro ali pa jo je le za silo “poflikal”. Tudi čas je pokazal, katero delo ni bilo dobro opravljeno. Vzrok za valovit pokrov sta bila ravno tista dva vijaka, ki sta držala kobilico.

Popravilo

Takoj smo iskali možnost popravila. Tokrat domačega. Partner obvlada delo na stružnici, žagi in drugih manjših strojih, ki jih ima vsaka peta hiša v garaži ali domači delavnici. Snel je strune in kobilico ter odstranil plastični del ob zvočnici. Nekaj fotografij sva naredila predno se je lotil česarkoli. Poslala sva jih njegovemu stricu, ki se kot nalašč ukvarja z izdelavo kitar. Prvo je bilo vprašanje: ali se jo splača popravljati? Ali se jo sploh da?

Dobila sva delno pritrdilni odgovor in napotke. Sicer bi bilo boljše kupiti kar novo, a je materina in je nisem imela srca kar tako zamenjati za drugo, kaj šele zavreči!

Prvi korak je bilo brušenje. Celoten pokrov je bilo potrebno izravnati, da je izginil ves valoviti predel. K temu je sodilo tudi brušenje vratu, ki smo mu že odstranili nekoliko potemnjene prečke. Po brušenju pa smo naročili še nove dele, ki smo jih odstranili.

Makovo polje

Čisto zbrušena kitara je bila nov, svež list, pripravljen za poslikavo. Ideja se mi je posvetila takoj, ko je partner omenil prenovo. To bo to! Na njej bodo makovi cvetovi!

Tematika je bila idealna originalni barvi kitare. Očitno imam neko obdobje obsesije nad makovimi cvetovi. Te sem ilustrirala tudi za namen podstavkov za kozarce nekoliko pred tem.

Ne maram ustvarjati predhodnih skic na papir. Te je treba identično prenesti na površino za slikanje. Osnutek sem zato raje narisala kar direkt na pokrov.

Za medij sem uporabila akrilne barve, saj se dobro obnesejo na lesu in so bolj obstojne. Za zaščito sem jih prekrila z mat akrilnim lakom. S tem so tudi barve prišle bolj do izraza.

Na to kitaro zdaj že igram in poslikava se ni niti malo obrabila. V primeru, da se še kaj pokvari ali se izkaže, da poslikava ne bo zdržala izvajanja glasbe na njej, pa jo bom obesila na steno. Tako mi bo v lep spomin na ta “karantenski” projekt 😊❤.

Mystique je unikaten album prav posebne sorte. V sebi drži svojo skrivnost, svojo zgodbo – le vprašati ga je treba in zaupal ti jo bo. Z umestitvijo fotografij svoje dragocene spomine tako spraviš ne le na varen temveč tudi estetski, mistični prostor.

Breza

Izdelan je iz brezovega lesa. Ta les je trši, temnejši in mnogo bolj opojnega vonja kot pa topol, iz katerega večinoma izdelujem produkte. Kadar režem brezo na laserskem stroju kar uživam v njenih vonjavah. Žal graviranje nanjo ni isto kot na topol. Slednji namreč ponuja izjemen kontrast med belino površine in temno rjavo barvo gravure, ki je naraven produkt laserskega izžiganja. Breza ima tako manjši kontrast in moram moč graviranja občutno povečati.

Vendar kljub kljub temu breza lepše izpade, še posebno ko čez njo naredim zaščitni sloj mat laka. Les ob tem še za malenkost potemni in s tem poudari svoje letnice ter njihovo barvo.

Vezava

Spirala

Večinoma za svoje izdelke uporabljam topolovo vezano ploščo. Ne samo, da je topol dovolj trden za nalogo in zelo primeren za lasersko obdelavo – kar je pri albumih najbolj pomembno, njegova debelina je lahko tudi le 3mm. Brezova vezana plošča je na žalost na voljo le debeline 4mm ali več. 3mm plošča je idealna debelina za platnico, ki je vpeta v kovinsko spiralno vezavo. Namreč spirala premera 3,2 cm je ena največjih spiral v uporabi – vanjo lahko vpnem do 300 navadnih 90g listov brez platnic. Obstajajo tudi večje, a je zanje potreben večji spenjalni stroj, ki ga nimam, hkrati pa je take spirale tudi veliko težje najti.

Vezni vijak

Našla sem drug način spenjanja. Že kar nekajkrat do sedaj sem naletela na jedilni list gostilne ali cenik kavarne, ki je bil spet s kovico za blago ali vijakom, a mi še nikoli ni prišlo v zavest kaj točno gledam. Vijačna vezava!

To je vezni/spojni vijak ali “barrel nut”, “Chicago screw”, “connector bolt” oziroma najbolj poznan kot “sex bolt” (razlogi za tako poimenovanje so kar očitni 😉). In za kaj je tudi uporaben? Za vezanje knjig!

To je kot nalašč za posodobitev mojih albumov.

Namreč, ko se albumi napolnejo s fotografijami, se njihova debelina poveča za trikrat. Na voljo imam spirale do premera 32mm. Če hočem, da se platnici v polnem albumu še lepo zapreta, lahko s spiralno vezavo zvežem do 30 listov z medlisti paus papirja.

Z novim načinom vezave pa te omejitve ni več. Vezni vijaki so na voljo v skoraj poljubnih dolžinah. Seveda debeline ni smiselno povečevati v nedogled. Na neki točki album enostavno postane neroden za rokovanje.

Umetno usnje

Pri izbrani novi vezavi pa nastane majčkena težavica. Spiralna vezava je narejena tako, da trdi platnici lahko obrnemo tudi za 360°, vezni vijaki pa platnicam ne dovoljuje premikanja. V večini menijev, ki sem jih videla s tako ali podobno vezavo, so imeli mehke platnice ali pa so bili celotni zaviti v tkanino. Za njihovo zgradbo si si moral bolj predstavljati kaj se skriva pod “kamuflažo”.

Mislim, da nisem imela veliko dela z ugibanjem. Domišljija mi je v glavi že risala 3D načrt in ga obračala v vseh smereh. Platnica albuma bo morala biti sestavljena iz minimalno treh delov: ozka ploščica z luknjami, krajša platnica in blago ali usnje za vmesno povezavo.

Sestava je torej taka:

• rezana lesena prva platnica
• lesena zadnja platnica
• 35-40 (ali tudi več) trših listov (200g) – A4 format
• medlisti iz paus papirja – A4 format
• umetno usnje
• vijačna vezava

Seveda je bilo potrebnih še nekaj prilagoditev. S prototipom sem ugotovila, da mora biti zadnja platnica narejena na enak način kot prva, album pa je lepše izgledal, če je bila tkanina/usnje iz enega celotnega kosa – tako, da pokriva tudi hrbtni del.

Zgodba

Način sestave torej imam in ostalo mi je le še izbor materiala za hrbet. Kot sem že omenila, sem izbrala umetno usnje. Vedno sem si želela preizkusiti, kako se obnese rezanje takega materiala na laserskem stroju. Do sedaj je bilo to le v opisu, kaj vse lahko z njim režem in graviram (čisto za primer: stekla ne morem rezati, graviram pa ga lahko 😃).

V svoji spletni trgovini imam trenutno na voljo 4 albume – vsak s svojim kosom usnja – vsak s svojo unikatno zgodbo.

Temno rjava

To usnje sem kupila posebej za preizkus nove ideje. Je skrbno izbrano, da se barvno ujame z robovi izrezov, ki imajo po  naravi tako temno barvo (posledica izžiganja).

Kot tako je torej prisotno pri prvem albumu take izdelave – iz njega je nastal prvi Mystique. Temno rjavi Mystique je kot nalašč za fotografije prvih dosežkov. To so lahko prvi koraki, prvi poskusi, prva zaposlitev, prva ljubezen, prva potica in nadaljnji pekovski podvigi, …

Rdeča

Ta barva je prav posebna – v to usnje je bila namreč oblečena materina kitara, ki je tudi rdeča. Usnjen “žok” je bil na žalost prava bolečina – usnje za enostavno torbo ni ravno pravi material. Vsakokrat, ko sem kitaro vzela ven, se je torba prepogibala po svoje. Ni obdržala oblike kot torbe, ki jih imamo danes. Poleg tega je bila izdelana po meri prav te kitare in je bilo pospravljanje instrumenta vanjo pravi projekt. Na koncu pa je bila tu še nelagodna kovinska zadrga, ki je sčasoma rob kitare kar dobro prežvečila.

Rdeč Mystique je kar glasbeno navdahnjen in je sijajen za ljubitelje glasbe. Je kot nalašč tako za samouke kot za same mojstre.

Več o sami kitari in njeni reči torbi vam povem v moji drugi objavi 😊.

Svetlo rjavo in rjavo usnje

Ti dve pa sta “nostalgični” vrsti usnja. Bili sta eni tistih prihranjenih materialov za “vsak slučaj”, ki se k sreči nikoli ni zgodil. S tako barvo usnja so bili namreč tapecirani stoli in sedežne garniture nekaj desetletij nazaj in so bili prisotni v skoraj vsakem stanovanju. V temnejši material so bili oblečeni predvsem kuhinjski stoli, svetlejši odtenek pa so pogosto uporabljali tudi za pokrivanje tal (predvsem kuhinja ali jedilnica).

Ko se tako v mislih vrnem nazaj v “stare čase”, se mi kar malo potoži po njih. Najboljši spomini so srečni spomini in albuma s spremstvom “nostalgičnega” usnja sta perfektna za spomine od zares daleč nazaj. Pa naj si bo to preteklost naših babic in dedkov ali le tvoje otroštvo 😄.

Kavbojke

Vsako leto en album naredim za naju s partnerjem. Tokrat sem tudi za naju naredila en Mystique 😊.

Sprednjo platnico sem izdelala čisto posebej z idejo o večslojnosti. Za tematiko sem si izbrala pohajkovanje po svetu, saj odkar sva skupaj, veliko več hodim v hribe (in več kolesarim – tudi v hribe). Most predstavlja najino vez – med eno in drugo osebo, enim in drugim bregom. Pod nama teče skupno življenje, vse okoli pa naju obkroža narava. Ker je v perspektivi nekaj pred nečim drugim, je tudi na platnici več slojev, ki to ponazarjajo – zanje sem uporabila izreze, vreze, gravuro, dodaten sloj lesene plošče in dve različni barvi furnirja (oljka in jesen). Most in drevesa so čisto spredaj, za nama so hribi in čisto zadaj gore.

Hrbet sem izdelala iz mojih starih kavbojk. Na žalost ne morem trditi, da so to iste kavbojke, ki sem jih nosila, ko sva se spoznala … Prvič sva se videla na orkestrskih vajah in pri spoznavanju novih prijateljev nisi ravno tako pozoren na dotična oblačila. Lahko pa trdim, da so to ustvarjalne hlače – še sama sem jim narisala rožice na nekaj mestih. Bile so mi nekoliko preširoke in sem jih nosila s pasom, a so mi zato nudile dovolj prostora za udobno gibanje. Bile so mi kot nekakšne trenirke, a so se težje umazale, ker so bile iz jeansa. Z njimi sem nekajkrat šla tudi v hribe, večinoma pa so me spremljale pri ustvarjanju v delavnici. Oblečene sem jih imela tudi, ko sem ustvarjala ilustracije za diplomo.

Ustvari svoj Mystique

Najboljše stvari so tiste, ki so nam posebne. Z njimi še bolj poudarimo, koliko nam nek spomin ali oseba pomeni.

Lahko ustvariš svoj Mystique! 😀 Vse kar potrebuješ je, da mi pošlješ tkanino s svojo zgodbo in izdelam ti Mystique, unikaten v vsakem pogledu. Tako poseben bo sam po sebi sporočal koliko so spomini shranjeni v njem pomembni za vas. V obliki darila pa bo namesto vas obdarjeni osebi povedal, koliko vam ta oseba pomeni.

Po dolgih pripravah lahko danes rečem, da sem prav ponosna nanjo. 23. januar 2020 je bil za moj KlarArt eden najpomembnejših dni, zame osebno pa še posebej. To je bil dan otvoritve moje prve samostojne razstave z naslovom Les in dizajn v Centru za mlade v Domžalah.

• 

• 

Prve priprave so bile že v decembru prejšnjega leta, ko sem zasnovala tematiko in postavitev. Izmed vseh področij, v katerih ustvarjam, sem se odločila za tiste, s katerimi se profesionalno največ ukvarjam. To so leseni izdelki, izdelki iz papirja in grafično oblikovanje – še vedno pa na razstavi ni prikazano vse od teh zbranih zvrsti. Nabor vseh izdelkov in projektov je bilo potrebno malo strniti, da so zapolnili prostor razstave z enakomerno “dihajočo” razporeditvijo.

Iskanje

Vsaka kreacija ima za seboj nešteto poskusov in malo ljudi se resnično zaveda, da izdelek, ki ga gledajo, ni nastal sam od sebe. Za njim se skriva ena velika škatla “falitkov”. Vsaka ideja zahteva svoj čas in to sem želela sporočiti tudi na razstavi. Opremila sem jo s posebnim spremstvom: prototipi mojih izdelkov in vse, kar pade v nesrečno škatlo zgrešenih poskusov.

Zgrešeni poskusi so navadno kar direktno leteli v smeti – taki koščki se meni ne zdijo nič posebnega. Ugotovila pa sem, da drugim ljudem lahko povedo nekaj čisto novega, vpogled v moje delo, takšno, kot zares je. Zato sem si poleg smetnjaka omislila še škatlo falitkov.

Januar je bil zaradi priprave te razstave kar primeren za iskanje kakšnih manjkajočih falitkov – želela sem prikazati zgrešene elemente za vsakega od predstavljenih produktov. Razstavo sem sestavila tako, da je na vsaki platformi s črnim ozadjem postavljen en ali več produktov iste zvrsti, pod njimi pa so viseli njegovi predhodniki oziroma predmeti, ki so bili del poti do končnega rezultata.

Zahvala

Še enkrat se zahvaljujem prav vsakemu, ki je uspel priti na otvoritev. Hvaležna sem za vašo podporo tako v spodbujanju pri delu, “brainstormingu” za nove ideje, kot tudi za preprosto prisotnost na razstavi, ki je zame nova osvojena stopnička v življenju.

Razstava traja vse do konca meseca februarja, tako da jo imate “zamudniki” še priložnost si ogledati 😉 Nekaj mojih izdelkov pa lahko vidite v živo tudi v domžalski kavarni Cafe central, kjer so kot stalni del njihove opreme.

Oznaka za podjetje ali napisna tabla, ki označuje prostor, kjer se podjetje nahaja, prinese nek ponos. Ponos na sam obstoj podjetja in na delo, ki ga opravljaš.

Prvo leto sem se počutila kot zelenec in ko je moje podjetje na torti dobilo drugo svečko, se še vedno nisem imela za dovolj uspešno, da bi si lahko omislila tako tablo. Vedno pa sem vedela, da bo potrebno slej ko prej opozoriti nase tudi s fizičnega stališča. Preko interneta si oznako postaviš takoj, ko ustanoviš podjetje, in si postaviš bazo na vsaj enem spletnem mestu. Sama sem si za start izbrala Facebook – moja prva napisna tabla.

“Tukaj sem!”

Dati neko lokacijsko oznako, ki bi namesto tebe opozarjala nase/nate, na družabnem omrežju ni težko. Facebook pa ima že nekaj let tudi sam možnost stvaritve drugačne vrste profila – v tem primeru pride prav poslovni profil.

• 

• 

• 

Dokaz o obstoju KlarArt sem preselila tudi na Instagram in Etsy. Nekaj bolj fizično oprijemljivega pa sem prejela na stojnicah. Končno! Nekaj takega potrebujem! O tem sem podzavestno vedno sanjala: napisna tabla. Oznaka v obliki table, ki bi stala na mojih vratih ali pred njimi. Tudi kot nalepka na avtu, ki je hkrati tudi premikajoča se reklama. Kot en velik pin na Googlov zemljevid, ki bi bil viden v živo.

Pa jo imam!

Napisna tabla! Sijoča je kot še nikoli in skladno z mojim sloganom, celotna iz lesa. No, ne ravno čisto… Tu je kakšen žebelj, vijak, kovinski nosilec in plastičen pravokoten žleb, ki zapira dostop vodi, ki bi lahko pronicnila v notranjost table. Les pa je vendarle občutljiv material, da bi ga kar tako golega pustila na soncu, dežju, vetru, … Primerno sem ga zaščitila z pol mat lakom za les.

• 

Tabla je le terjala več časa za izdelavo. Potrebno je bilo izmeriti in odrezati določeno površino lesa, vektorsko urediti in izrezati napis, ga pritrditi na tablo, vso celoto zaščititi in nato vse skupaj še pritrditi na nosilce. Ne zveni ravno veliko, a če prvič izdeluješ tablo, ki mora kljubovati vremenu, malce traja.

Za napis me je najbolj skrbelo in sem ga poleg lepljenja še pribila na tablo (da sem vedela kam postaviti kakšno črko, sem s svinčnikom obrisala predhodno postavitev). Da se kapice žebljev ne vidijo, sem najprej žeblje zabila v tablo na mestih, kjer je napis in kapice odščipnila stran. Nato sem nanje pribila z mekolom premazan napis.

• 

• 

Magnetna nalepka

Pri sami pripravi na izdelovanje table pa je moj avto že ponosno nosil mojo drugo vrsto oznake: nalepka. Ko sem jo dala izdelati tiskarju, se mi je posvetilo, da morda pa bi si rada kdaj premislila, kje bi bile nameščene te nalepke. In imela sem takojšnjo rešitev. Med mojo zalogo lesa in papirja je že nekaj časa počivala magnetna folija. Bila je ravno pravšnji nosilec za nalepko! Tako lahko danes prestavljam pozicijo napisa na avtu ali jo celo snamem, kar je zelo prav prišlo. Sestra si je namreč sposodila avto za svojo poroko. Je ravno priročno bele barve, “reklamo” za moj s.p. pa smo preprosto odstranili za tisti dan. Naslednji dan je bila brez težav ponovno nameščena na avtu.

• 

Sedaj sem tu in svet me lahko lažje najde. 🙂

Ne mislim tako resno … Blesave kuhalnice niso zato, ker bi šle meni ali komu na živce. Le tako fletne so, še posebno najmanjša. Sam izraz je tako … no, blesav 😉

Nasmejane kuhalnice so se mi že kar nekaj časa prikazovale v mislih, a se nisem nikoli zares odločila zanje. Žongliranje med odločitvijo “da” ali “ne” je bilo težavno. To prinese s seboj iskanje in izbor ponudnikov, iskanje trgovine s pravimi kuhalnicami, izbiranje velikosti izdelkov, …

Enkrat pa sem med kuhanjem na glas razmišljala o ideji in me je sestrična, ki je bila takrat pri meni, navdušeno spodbudila k realizaciji. Smeškoti so bili obvezni! In pa seveda splošna podoba srca za zaljubljene. Dodala sem le še podobo čebelice.

Priprava

Priprava je bila enostavna – vektorske podobe smeškotov sem sprva vzela kar iz tipografije. Dvopičje in zaklepaj. Kot v sms-ih, a sem ga kasneje popravila, saj v pokončni postavitvi ni izpadlo estetsko. Za čebelo pa sem vzela podobo iz svojih skrinjic, ki so bile tudi prve izdelane s tem motivom.

Ko so bili vektorski elementi pripravljeni, sem za preizkus najprej uporabila stare kuhalnice, ki smo jih imeli doma. Ko nekaj novega poskušaš, so vedno potrebne prvo preizkušnje v materialu in nastavitvah. Hitrost in moč rezanja na laser sta ključna, material pa mora vseeno biti podoben tistemu, na katerem se kasneje izvaja rez. Vstavljanje v stroj in uravnavanje je bilo ročno, kuhalnice pa so različnih dimenzij – tudi na videz enake se malenkostno razlikujejo po širini ali dolžini. Da bi bil rez pri vseh kuhalnicah na približno enakem mestu, sem izdelala šablono za nameščanje v stroj. Manjkale so samo še blesave kuhalnice. Ker jih ne izdelujem jaz, sem si izbrala suho robo iz Ribnice.

Pred rezanjem skrbno prekrijem površino vsake blesave kuhalnice z ličarskim trakom, pa vendar se tu in tam ujame nekaj nečistoče od rezanja. Zato po izrezu vsako še skrbno zbrusim. Ročno brušenje je dolgotrajno in sem zato kmalu zaposlila še enega “sodelavca” – vrtalnik s pahljačasto brusilko.

Po objavi prvega kompleta sem pohitela z “množenjem”. Postale so senzacija. Zakaj? Prijateljica, ki je bila prvi kupec kompleta, jih je objavila v eni od Facebook skupin, in to ravno pravi čas – bližal se je konec šole. Starši iz tiste skupine so želeli vsak en tak komplet podariti vzgojiteljicam in učiteljicam.

Veselje

Ne mislim tako resno … Blesave niso zato, ker bi šle meni ali komu na živce. Le tako fletne so, še posebno najmanjša. Sam izraz je tako … no, blesaveselje

Na moje presenečenje so k meni leteli navdušeni komentarji z vseh strani. Hitri naval je po tednu ali dveh tudi hitro upadel. Enkrat na dva tedna pa se še vedno kdo spomni nanje in pravi, da so enkratno darilo za mladoporočence.

En komplet sem prihranila zase in z njim redno kuham. Če koga skrbi – niti ena se še ni zlomila in čiščenje sploh ni problem. No, razen če pustite, da se zasuši – v takem stanju pa je težko očistiti tudi navadno, dolgočasno kuhalnico.

Dober tek!