Kitara in makovo polje

Ste se že kdaj spraševali, od kod izvira kakšen vaš predmet? Nekaj, kar ste dobili od prvotnega lastnika? Ali kakšna je zgodba starine, ki ste jo našli na podstrešju? To je že skoraj področje arheologije. A dokler poznamo njihove lastnike, lahko od njih izvemo marsikaj. V mojem primeru je to kitara.

Kitara

Mamina kitara je klasična, rdeče obarvana s strani. Zgornji del je svetlo rjav z belo obrobo in ob zvočnici je prilepljen velik bel plastični okrasni kos. Verjetno je služil bolj kot zaščita pred praskami ob uporabi trzalice. Vrat pa je iz temnega lesa z belimi pikami med prečkami.

Kitara je bila vedno prisotna med nami. Sicer smo z njo vsi osvojili nekaj osnov, a jo je večinoma uporabljal brat – jaz sem se že učila klarinet, sestra pa saksofon. Toda kitara je bila stara. Hitro se je razglasila, zato nismo prav veliko igrali nanjo. Brat se je kasneje navdušil nad narodnozabavno glasbo in si od prijatelja izposodil nekoliko drugačno vrsto – akustično z električnim ojačevalcem.

Večinoma je stala na stojalu v kotu sobe, ker je bilo oblačenje v usnjen ovitek preveč težavno. Ker se je počasi začela prašiti, smo jo za nekaj let pospravili v njeno rdečo torbo in umaknili v omaro. To je bila napaka.

Na kitari so bile napete kovinske strune. Že od nekdaj so bile, saj jih nismo nikoli menjali. Žal so vrat obremenile s preveliko silo in se je zato tako močno ukrivil naprej, da je počil. Nekaj pa je bilo narobe tudi s kobilico, zato jo je brat odnesel na servis. Čez nekaj dni smo kitaro dobili popravljeno nazaj.

Mamina zgodba

Dolgo smo kitaro uporabljali, ne da bi poznali njeno zgodbo. Do zdaj je bila preprosto mamina kitara iz časa, ko se učila igranja, a je prenehala iz neznanega razloga. Tokrat smo jo vprašali zakaj in izvedeli še veliko več.

Original

Že v rosnih sedmih letih se je mami želela naučiti glasbe. Izbrala si je brenkalo. Za svoje prve učne ure so ji starši tudi kupili čisto novo kitaro iz Melodije Mengeš. Nemudoma se je pričela učiti pri domačem učitelju – takrat so bile glasbene šole nekoliko drage.

Zamenjava

Njeni sestri sta bili v tistih časih vključeni v mladinsko krajevno dogajanje. Mladina se je zelo rada skupaj zbirala in prepevala ali učila pop pesmi. Ker enkrat kitare niso imeli, si je ena od sester sposodila mamino. A vrnjena ji je bila druga kitara, prav tako iz Melodije Mengeš. Njeno so poškodovali do te mere, da so se ji odločili odkupiti z drugo. To imamo sedaj, a že takrat ni bila ravno čisto “sveža”. Tu in tam je imela že nekaj prask in vidne znake “premočne” uporabe na vratu. Na zadnji strani pa večjo udrtino.

Nič hudega. Mami je kljub temu igrala naprej. Vendar ni trajalo dolgo. Vsega skupaj le kakšno leto. Razlogov je bilo več, en izmed večjih tudi prevoz – včasih avtomobil ni bil vsem dosegljiv ali potreben.

Prenova

Napake

V času prve odredbe karantene (marec 2020), smo si nekateri iskali “nove” hobije. Jaz sem se navdušila nad partnerjevo kitaro. Tokrat na klasičen način, ne le igranje akordov. Ko sem že kar nekaj znala, sva poskusila igrati “duet”. Ena izmed mojih vadbenih skladb je imela zapisano dvojno notno črtovje. Ker bi morala imeti dve kitari, sem se takoj spomnila na mamino.

Vedno mi je zanimivo, kako se glasbeniki, ki že dolga leta igrajo svoj instrument, nanj kar dobro spoznajo. Mamino kitaro sem imela v spominu za soliden instrument. Ampak sem se motila. Kako se je partner križal ob pogledu nanjo!

Kitara torej ni bila v ravno najboljšem stanju.

Zvok strun je bil popačen in držalo za strune čisto prežvečeno. Pokrov pod kobilico je bil nekoliko valovit, vrat pa s črno obrabo med prečkami. Te so bile verjetno posledica redne vaje prejšnjega lastnika. To pa še ni vse – vrat je imel ob spoju s trupom tri črne kroge, umeščene nekoliko ven iz sredine. Človeka ima, da bi jih kar ročno poravnal. Kjer je bil en od krogov najbližje robu, je na drugi strani ven gledal vijak. Ti trije krogi so torej kamuflaža – kosi temnega lesa, ki so zakrivali tri vijake. Hitro smo našli še dva vijaka. Držala sta kobilico/držalo za strune na pokrovu.

Očitno je bilo, da je nekdo nevešče popravil kitaro ali pa jo je le za silo “poflikal”. Tudi čas je pokazal, katero delo ni bilo dobro opravljeno. Vzrok za valovit pokrov sta bila ravno tista dva vijaka, ki sta držala kobilico.

Popravilo

Takoj smo iskali možnost popravila. Tokrat domačega. Partner obvlada delo na stružnici, žagi in drugih manjših strojih, ki jih ima vsaka peta hiša v garaži ali domači delavnici. Snel je strune in kobilico ter odstranil plastični del ob zvočnici. Nekaj fotografij sva naredila predno se je lotil česarkoli. Poslala sva jih njegovemu stricu, ki se kot nalašč ukvarja z izdelavo kitar. Prvo je bilo vprašanje: ali se jo splača popravljati? Ali se jo sploh da?

Dobila sva delno pritrdilni odgovor in napotke. Sicer bi bilo boljše kupiti kar novo, a je materina in je nisem imela srca kar tako zamenjati za drugo, kaj šele zavreči!

Prvi korak je bilo brušenje. Celoten pokrov je bilo potrebno izravnati, da je izginil ves valoviti predel. K temu je sodilo tudi brušenje vratu, ki smo mu že odstranili nekoliko potemnjene prečke. Po brušenju pa smo naročili še nove dele, ki smo jih odstranili.

Makovo polje

Čisto zbrušena kitara je bila nov, svež list, pripravljen za poslikavo. Ideja se mi je posvetila takoj, ko je partner omenil prenovo. To bo to! Na njej bodo makovi cvetovi!

Tematika je bila idealna originalni barvi kitare. Očitno imam neko obdobje obsesije nad makovimi cvetovi. Te sem ilustrirala tudi za namen podstavkov za kozarce nekoliko pred tem.

Ne maram ustvarjati predhodnih skic na papir. Te je treba identično prenesti na površino za slikanje. Osnutek sem zato raje narisala kar direkt na pokrov.

Za medij sem uporabila akrilne barve, saj se dobro obnesejo na lesu in so bolj obstojne. Za zaščito sem jih prekrila z mat akrilnim lakom. S tem so tudi barve prišle bolj do izraza.

Na to kitaro zdaj že igram in poslikava se ni niti malo obrabila. V primeru, da se še kaj pokvari ali se izkaže, da poslikava ne bo zdržala izvajanja glasbe na njej, pa jo bom obesila na steno. Tako mi bo v lep spomin na ta “karantenski” projekt 😊❤.